Monday, 6 November 2017

Novi Nacionalni program varstva okolja: veliki koncepti, izogibanje problemom


Dokument se v večji meri kot prejšnja okvirja z velikimi koncepti sodobnega uradniškega okoljevarstva. Njegov uvodni moto se (ob dvojni negaciji) glasi »Ni razloga, da Slovenija ne postane center okoljske in trajnostne odličnosti«.  Sledijo nepogrešljivi »ekosistemski pristop« in »ekosistemske storitve« , »zeleno gospodarstvo« in »krožno gospodarstvo«, trajnostni razvoj v zadnji inkarnaciji »Agende 2030«.

Konceptualna kritika tega okvirja, ki je po pravici povedano  že v celoti kodificirana EU govorica tovrstnih dokumentov in se mu subsidiarne birokracije najbrž ne morejo izogniti, je prek namena tega komentarja. Generalno za njim stoji določeno prepričanje (da je okoljske krize mogoče blažiti v okviru tržnega in kapitalističnega sistema, če bo ta le začel  upoštevati določene »vrednote«) in določena pragmatična operativnost (če državne okoljske institucije in zakonodaje svoje kategorije prevajajo v uradno govorico sodobnega kapitalizma – ekosistemske storitve, naravni kapital , okoljska odličnost – bodo z gospodarstvom  našli skupni jezik in delovanje).  Manj prodorno misleči okoljevarstveniki smo do te doktrine kritični. Če delo narave razumemo kot storitev, smo jo nujno prevedli v ekonomsko kategorijo blaga, torej v nekaj, kar je mogoče vedno izraziti v denarju. Res, na ta način nas bo trg razumel, hkrati pa bo narava popolnoma vpeta v logiko tržne menjave, kjer je vse mogoče zamenjati, če je to le ekonomsko upravičeno. Vrednost ekosistemske storitve reke je velika, a če je vrednost jezu večja, bo menjava stekla. Da je poblagovljenje enkrat, ko je vzpostavljeno, mogoče korigirati z drugimi »vrednotami«, je po našem prepričanju naivno in napačno razumevanje mehanizmov kapitalizma.

Drugi problem dokumenta je, da se ob svoji stavi na »veliko sliko« (ki je, kot rečeno, po našem mnenju napačna)  prevečkrat izogne prav najbolj urgentnim in odprtim dilemam okoljskega razvoja države. Te pa so v nasprotju s splošnimi cilji precej konkretna.

Okoljska strategija se ne opredeli do Termoelektrarne Šoštanj in velenjskega rudnika premoga – odgovornost za to prenese na energetsko strategijo. Nič nam ne pove o konkretni okoljski upravičenosti novih zajezitev za hidroelektrarne. Ne omenja jedrskega vprašanja.
Govori o vzpostavitvi novih naravnih parkov, ne poda pa nobene konceptualne smernice, kaj z obstoječim Triglavskim, ki je ob sistematični politični blokadi prišel do najnižje točke svojega institucionalnega obstoja.
Govori o ohranjanju morskih ekosistemov, ne nakaže, kako bo to združljivo z širitvijo Luke. Za cilj postavlja ohranitev biodiverzitete in obljublja monitoring, a ne pokaže, kako bomo preprečili neuspešnost sedanjega sistema.

Za cilj si postavlja drugačno obravnavo prostora in tal, a spregleda konflikt, kise z novo zakonodajo in uveljavitvijo ad hoc pristopa za velike industrijske investitorje samo zaostruje. Napoveduje večjo zaščito pred hrupom v času, ko vlada sprejema nove uredbe, ki povzročajo ogorčenje stroke.
Ne naslavlja slabe ureditve pravne in demokratične udeleženosti javnosti v prostorskih in okoljskih procesih, na kar kot na eno glavnih pomanjkljivosti opozarja evropski review okoljske politike.

Odgovor na vse to je najbrž, da to ni naloga strategije, da ta le daje okvirje, po katerih naj se politika ravna, da bo konkretne dileme razrešila na okoljsko zadovoljiv način. Je dokument dovolj močan, da ga bo mogoče uporabljati na ta način? Bojim se, da bo vsaj iz strani okoljske skupnosti odgovor, ne.