Monday, 18 February 2013

Komu zaupamo?


V skoraj vseh okoljskih razpravah praviloma nastopi trenutek, ko udeleženci na dan potegnemo takšne ali drugačne strokovne študije. To je neizogibno, ker so okoljska  vprašanja in odgovori nanje večinoma (a ne vedno) vezana na empirične podatke, meritve in statistike. Temnejša plat te racionalne utemeljenosti je skušnjava, da  študije spremenimo v angelska bitja, ki za nas – študija proti študiji – bijejo pravičen boj.  Ni tako preprosto. Tudi strokovne študije so stališča, in zaupanje, ki ga polagamo vanje, je dobro ves čas spremljati s čim večjim zavedanjem o njihovih pogojih nastanka.

Kaj to lahko pomeni v praksi okoljskih razprav?  Zadnjič sem polemiziral z stališčem, ki ga je v intervjuju za Mladino izrazil dr. Peter Novak.  Prof. Novak trdi, da je odločitev za gradnjo nove termoelektrarne na premog v Šoštanju pravilna. Označuje se za realista in njegovi argumenti za TEŠ 6 naj bi izhajali iz dejstev , kot je npr. globalni trend povečevanja uporabe premoga: »Najnovejše poročilo Mednarodne agencije za energijo navaja, da bosta gorivo tega stoletja plin in premog. Premog bo že do l. 2020 prevzel prvo mesto v svetu. To je dejstvo.«

Prav mogoče je, da se bo ta napoved izpolnila. A vendar  to ni edino dejstvo, povezano z uporabo premoga.  Naj omenim le  eno dodatno okoliščino.

Premog je zdravju ljudi najbolj škodljiv način  proizvodnje električne energije. Nedavna zelo odmevna študija raziskovalcev medicinske fakultete Harvardske univerze  ocenjuje dodatne stroške zaradi škodljivih vplivov premoga na zdravje ljudi.  Povečana smrtnost, ki jo lahko pripišemo onesnaženju zraka zaradi  kurjenja premoga, je v ZDA po ocenah avtorjev več kot 24.000 smrti letno. Na območjih, kjer premog tudi kopljejo, s tem povezane bolezni povzročijo dodatnih 11.000 smrti letno. Če bi  upoštevali stroške dejansko povzročene škode za  zdravje in okolje,  bi se cena kilovatne ure elektrike iz premoga podvojila ali potrojila, trdijo avtorji.  Ko je Greenpeace lani »politično nekorektno«  v svoji študiji Družbeni strošek energije iz Šoštanja  objavil oceno, da termoelektrarna v Šoštanju letno povzroči smrt približno 110 ljudi, je v Sloveniji nastal cel  škandal.  Čeprav so popolnoma primerljive številke o nevključenih  stroških uporabe premoga prevzeli po virih, kot je študija Revealing the costs of air pollution from industrial facilities in Europe Evropske agencije za okolje.

A domač slovenski premog je najbrž  čisto drugačen kot ameriški in evropski, sladek in neškodljiv, pa še splača se. Tako vsaj je  odkrila študija, o kateri je zadnjič (6.1.2013, 14') poročal Radio Slovenija:  »Šaleška dolina po onesnaženosti zraka in umrljivosti prebivalcev zaradi bolezni dihal ne sodi med okoljsko najbolj obremenjena območja Slovenije in srednje Evrope. To je pokazala raziskava, ki jo v okviru širšega mednarodnega projekta Take a breath izvaja velenjski inštitut za ekološke raziskave Erico,« je poročal novinar Miran Korošec.

Česar novinar v svojem nekaj minut dolgem prispevku ni omenil, je status Inštituta za ekološke raziskave ERICo, ki ga na svoji spletni strani opišejo:  
"Inštitut posluje po mednarodnih standardih kakovosti in je družba znotraj skupine Gorenje – Divizije Ekologija, energetika in storitve. Večinski lastnik je z 51 % deležem podjetje Gorenje d.d., druga lastnika sta še Termoelektrarna Šoštanj d.o.o. in Premogovnik Velenje d.d."

Je podatek, da je študijo, ki je ugotovila odsotnost posebno škodljivih vplivov onesnaževanja na zdravje, pripravil inštitut, ki je v lasti treh največjih industrijskih onesnaževalcev, relevanten? Bi ga moral novinar navesti?

Še bolj kot pri novinarskem poročanju, je takšen način sklicevanja problematičen pri  občini Velenje. Ta je kot odgovor na omenjeno Greenpeaceovo poročilo sklicala tiskovno konferenco, na kateri so njihove ugotovitve ovrgli predstavniki velenjskega rudnika, termoelektrarne in – spet – strokovnjaki inštituta ERICo:
Mag. Marko Mavec, direktor inštituta ERICo Velenje, je povedal, da inštitut ERICo letos praznuje petindvajseto obletnico.  …  Ekološke raziskave in sanacijski ukrepi so po Mavčevih besedah šaleški »know–how«, ki ga v zadnjih letih uspešno plasiramo tudi v tujino. Mag. Marko Mavec se je pridružil mnenju velenjskega župana in dejal: »Strokovnjaki našega inštituta bi bili prvi, ki bi se izselili iz Šaleške doline, če bi ugotovili, da je stanje okolja pri nas slabo oziroma slabše kot v območjih, ki jih spremljamo v primerjalnih študijah.«
Da ne bom narobe razumljen: nobenega razloga nimam, da bi dvomil v dobronamernost ali strokovnost inštituta ERICo.  Z njimi nimam nobenega problema. Problem nastopi pri varuhih javnega interesa, kar novinarji ali občinski funkcionarji po definiciji so. Zakaj tako navdušeno pozdravijo študijo, ki dokazuje (morda pravilno) odsotnost onesnaževanja, ogorčeno pa zavrnejo nasprotno študijo, ki opozori na resen zdravstveni problem? Z argumentom, da je Greenpeace pristranski (morda je), in zamolčanjem dejstva, da je nasprotno študijo pripravila družba znotraj skupine Gorenje (morda nepomembno)?  Pravilno ravnanje bi bilo  naročilo neodvisne študije ali vsaj neodvisne revizije nasprotujočih si trditev.

Skratka. Angažirani okoljski komentatorji  smo izbrali svojo stran. Kar pa nas ne odvezuje, posebej v primeru »argumenta iz strokovne študije«, samozavedanja, kaj pri  takšnem citiranju študij počnemo. Torej zavedanja o viru, avtorjih, ozadju, metodologiji in predvsem  omejitvah našega  lastnega  razumevanja specifične  stroke. To nazadnje odloča o kvaliteti komentarja.  Druga zgodba pa je ta velenjski primer. Tu so občinski ljudje pokazali najmanjšo stopnjo zavedanja in kar največjo angažiranost. A žal ne angažiranost za ugotovitev resnice, ampak za potrditev stanja, ki jim očitno ustreza. 

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.