Tuesday, 5 March 2013

Pozidava Krasa ali Od visokih ciljev se ne da živeti!


Izguba  zemlje in uničevanje prostora zaradi brezobzirnih pozidav se največkrat dogaja za  zastorom lokalne politike, kamor pogled osrednjih medijev redko prodre.  Zadnjič sem v bloku lokalnih novic  na Valu 202 (2.3.2013, 9'40'') slučajno slišal poročilo o dogajanju na svetu občine Sežana, ki je sprejemal osnutek občinskega prostorskega načrta.  Pozornost mi je zbudila nenavadna argumentacija, s katero so zagovarjali širitev  zazidalnih območij tja, kjer so sedaj kmetijska zemljišča:
»Svetnik Obrtno-podjetniške liste Milan Škapin: Dajmo si sedaj pustiti, saj ni nujno, da pozidamo. Bomo lahko z drugimi stvarmi določene zadeve omejevali z gradbenimi dovoljenji. Ampak če imamo prostor, imamo prostor, in se bomo lahko tudi razvijali takrat, ko bo potrebno.«
Najprej nisem bil prepričan, če prav  razumem. Je mogoče, da človek odkrito zagovarja spremembo namembnosti  kar  tako, na rezervo? In celo pove, da je namen celega manevra, da bi obšli zoprne državne omejitve in dali občini možnost, da zadeve  handla z »drugimi stvarmi«? Ampak podobno je nekoliko prej poročal tudi Primorski dnevnik:
»Občina lahko kasneje, če se izkaže za potrebno, omejuje izdajo gradbenih dovoljenj, je povedal Milan Škapin (Obrtno podjetniška lista). "Ni nujno, da je-tisto, kar je mišljeno za poselitev, na koncu tudi zares poseljeno," je dodal Črtomir Pečar (Zares)…«
 Za pojasnilo sem poiskal občana, ki je bil v radijskem  prispevku omenjen kot edini glas proti. Edi Fabjan iz Civilne iniciative Kras me je napotil na več virov in mi nekoliko pojasnil položaj.  Zaradi spleta različnih okoliščin je Kras prav šolski primer stranpoti slovenske prostorske politike. Izvirni problem, pravi Fabjan, sega še v leto 1988, ko so bili zadnjič spremenjeni prostorski akti za občino Sežana.  Ti so v okviru Osimskih sporazumov načrtovali veliko industrijsko cono na področju med Sežano in Lipico. Priselilo naj bi se 30.000 ljudi, zato so v planskih prostorskih aktih rezervirali ogromne površine okrog kraških vasi.

Po vstopu Slovenije v EU se je pritisk za poselitev Krasa izredno povečal. V letih 2008 in 2009, ko je bil pritisk za pozidavo največji, se je civilna družba temu zoperstavljala z vsemi močmi, a še največ je naredil nastop krize, priznava Fabjan. Nekje je uspelo, nekje pa ne. Urša Marn je položaj raziskovala v Mladini l. 2011 in ugotovila, da bi se npr. za  Divačo »ob domnevi, da bi se vsa stanovanja, ki so že zgrajena ali pa je njihova gradnja še predvidena, zapolnila z novimi stanovalci, število prebivalcev Divače povečalo kar za 55 odstotkov!« (U. Marn, Kolonizacija Krasa, 17.3.2011) Kako neverjetno neustrezni in uničujoči so veljavni kraški prostorski načrti, je še l. 2008 ugotavljal prof. Ljubo Lah iz ljubljanske Fakultete za arhitekturo:
V 63 vaseh na Krasu v Občini Sežana (izvzeto je samo mesto Sežana) živi nekaj več kot 7.000 ljudi v približno 2.400 stavbnih enotah, v kraških domačijah ali v novejših enodružinskih hišah. Po obstoječih oziroma spremenjenih prostorskih načrtih bi bilo mogoče zgraditi več kot 5.000 stanovanjskih objektov s parcelami v obsegu okrog 800 kvadratnih metrov. To dejansko predstavlja možnost več kot podvojitve prebivalstva v vaseh občine Sežana!
Primeri: v vasi Kreplje, katerega vaško jedro obsega 55.074 kvadratnih metrov, je novim pozidavam v prihodnosti namenjeno kar 60.912 kvadratnih metrov. Podobno velja za vas Tublje pri Komnu, kjer vaško jedro danes obsega 13.822 kvadratnih metrov, novim pozidavam v prihodnosti pa planski dokumenti namenjajo kar 29.698 kvadratnih metrov. V nekaterih večjih vaseh na Krasu so ta razmerja še bolj drastična. V Križu naj bi 64.435 kvadratnih metrov obsežnemu j2edru dodali 444.468 kvadratnih metrov veliko novo naselje, ki je delno že pozidano. Tudi v Dutovljah so ob vaš­kem jedru obsega 97.476 kvadratnih metrov predvidene površ­ine za dodatno š­iritev naselja v obsegu kar 352.134 kvadratnih metrov.
Postavlja se vprašanje, komu so dejansko namenjene vse predvidene površine za širitev naselij? V čigavem interesu jih še nadalje načrtujemo? (Ohranitev kraške krajine kot razvojna priložnost Krasa,   Državni svet Republike Slovenije,  Zborniki posvetov 2/2008)
Res. Sedanje spremembe prostorskih aktov, ki naj bi popravile neznosno stanje, so očitno še vedno pod vplivom starega uroka. Čemu sicer l. 2013 še vedno na rezervo načrtujejo širitve naselij brez natančne opredelitve, zakaj je to res potrebno?  Razlaga sežanskega župana Terčona je očitno zgolj prazna fraza:
 »Od visokih ciljev se ne da živeti. Časi so se spremenili in z njim potrebe ljudi,« je sežanski župan odgovoril na očitke opozicije, da predlog občinskega prostorskega načrta premalo varuje naravo. (*)
Ohranitev Krasa pred predimenzionirano pozidavo ni noben visok cilj! Je minimalni pogoj za kvaliteto življenja ljudi, in to predvsem ljudi, ki sedaj živijo tam. Potrebe, o katerih govori Terčon, gotovo niso njihove potrebe. V invalidno delujoči lokalni demokraciji v Sloveniji je tako rekoč herojsko prizadevanje posameznikov, kot je kraška civilna iniciativa, ki se kot manjšina borijo za ohranitev skupnega pred grabežem nekaterih.  Za razvoj Slovenije je malo stvari bolj pomembnih od tega, da lokalni aktivisti dobijo pozornost in  podporo vse države. 

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.