Saturday, 2 March 2013

Ustavno sodišče o zvereh

L. 1972 je ameriški sodnik  William O. Douglas v primeru Sierra Club proti Mortonu zapisal ločeno mnenje, ki je postalo slavno in eden izmed temeljnih kamnov razmišljanja o pravni zaščiti narave.  Naravovarstveniki so si prizadevali preprečiti pozidavo nedotaknjene  doline v gorovju Sierra Nevada. Po daljših sodnih bitkah je zadeva prispela do vrhovnega sodišča, ki je moralo odločiti, ali naravovarstveniki  sploh izkazujejo pravni interes, torej, ali lahko dokažejo, da bi bili resnično prizadeti, če bi prišlo do pozidave doline.  Odločitev je bila negativna, toda Douglas, eden izmed sodnikov, se z  njo ni strinjal. V daljši obrazložitvi (vredni branja) je med drugim zapisal:
Reka, recimo, je živ simbol vsega živega, ki ga vzdržuje in ohranja – ribe, vodne žuželke, povodni kos, vidra, vodomec, jelen, vapiti, medved in vse druge živali, vključno s človekom, so od nje odvisne ali  v njej uživajo zaradi njenega izgleda, zvoka, življenja. Reka kot tožnik govori za ekološko enoto življenja, ki jo sestavlja. Tisti ljudje, ki imajo smiseln odnos do tega vodnega vira – ribič, kanuist, zoolog, gozdar  – morajo imeti možnost, da zagovarjajo vrednote, ki jih predstavlja reka, in ki jim grozi uničenje.
Slovenija. Konec lanskega leta je  skupina nevladnikov (UmanoteraPravno-informacijski center nevladnih organizacij PIC in Lutra) Ustavnemu sodišču  predala v presojo odlok o odstrelu volkov in medvedov v letošnji sezoni. Bistvo tožbe je bilo na eni strani dokazovanje protislovja v pravni utemeljitvi odstrela - recimo, Uredba o zavarovanih prostoživečih živalskih vrstah v enem členu daje ministrstvu možnost, da določi odstrel zavarovanih živali iz razlogov, če so te škodljive za človeka,  čeprav krovni Zakon o varstvu narave govori le ukrepih, ki so potrebni za varstvo živali:
Z določitvijo možnosti odstrela v 7a. členu Uredbe je preseženo zakonsko pooblastilo, saj zakon te možnosti ne dopušča. Da bi bil odstrel sploh dopusten bi moral imeti izrecno podlago v zakonu, Zakon o ohranjanju narave pa nasprotno daje zgolj podlago za ukrepe varstva živali. Dopustna materija Uredbe je le varstvo zavarovanih vrst, ne pa tudi varstvo ljudi pred zavarovanimi vrstami (kar je dejanski razlog predvidenega odstrela).(*)
Najpomembnejši argument pobudnikov tožbe se je nanašal na kršenje Habitatne direktive, ki na ravni EU določa zaščitene vrste in ravnanje z njimi. Pogoji, kdaj je dovoljen odstrel visoko zaščitenih vrst, kot je volk ali medved, so določeni z natančno opredeljenimi kriteriji, ki v Sloveniji niso bili izpolnjeni.
Volkove bi bilo dopustno v interesu njihovega varstva postreliti pod pogojem, da za to ni nobene druge možnosti. To bi Ministrstvo za kmetijstvo in okolje moralo pokazati in dokazati v okviru Testa 2, kot ga definira Evropska Komisija. Vendar pa ministrstvo nikjer jasno ne napiše, zakaj je odstrel volkov za njihovo varstvo sploh potreben, in ne navede, kako naj bi odstrel na populacijo ugodno vplival. ...
Pri tem pa ministrstvo, ki z odstrelom volkov »rešuje« problem (naraščajoče) škode, ki jo človekovemu premoženju povzroča volk, ni prikazalo, koliko se je, ob tem, ko se je obseg škod povečal,  morebiti povečal tudi obseg reje drobnice, prav tako ni prikazalo, kakšne ukrepe je izvedlo v preteklosti za zaščito te drobnice (osveščanje rejcev, spodbujanje zaščite) in jih ovrednotilo. Prav tako tudi ni prikazalo, kakšne ukrepe je izvedlo, da bi zagotovilo/prilagodilo volkovom dovolj plena – jelenjadi in srnjadi v naravi. Iz predloga Akcijskega načrta upravljanja populacije volka je razvidno, da je v letih 1991-2009 število drobnice naraslo za 6x (priloga 2.8., str. 40). Nadalje, dobra polovica izplačanih odškodnin za škodo je bila izplačana le okoli 20 rejcem (priloga 2.8., str. 40), kar je relativno majhno število lastnikov, s katerimi bi se lahko ministrstvo posamično dogovarjalo za ustrezne ukrepe zmanjšanja škod.(*)
A  do odločanja o teh vsebinskih zadevah na Ustavnem sodišču ne bo  prišlo. V sklepu, ki ga je izdalo 21.2.2013, je namreč sodišče razsodilo, da postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti niti ne bo začelo, ker pobudniki niso izkazali pravnega interesa.
Po ustaljeni ustavnosodni presoji imajo politične stranke, društva, zbornice in združenja pravni interes le za izpodbijanje predpisov, ki neposredno posegajo v njihove pravice, pravne interese ali pravni položaj. Za pobude, ki jih ti subjekti vlagajo v imenu svojih članov ali zaradi njihovih interesov ali ker menijo, da uveljavljajo splošni družbeni interes, njihov pravni interes ni izkazan. ...  Ker pobudniki niso izkazali, da bi izpodbijane določbe Pravilnika in Uredbe neposredno posegale v njihov pravni položaj, je Ustavno sodišče njihovo pobudo zavrglo. (*)
To je to. Kot pravi eden izmed pobudnikov, se je očitno »sodišče postavilo na stališče, da lahko vlagatelj izpodbija le predpise, ki posegajo v njegove osebne koristi, ne more pa se zavzemati za splošni družbeni interes varstva okolja in narave. US navaja, da je vlaganje pobud izjemoma dovolilo le združenjem, ki so bila ustanovljena z namenom zagotavljanja pravic in interesov skupine oseb, ki so člani takega združenja . Ker volkovi po zakonu ne morejo biti člani društva, se društvo torej ne more pred US zavzemati za njihove pravice.«

To je paradoksna situacija. Okoljevarstvenikom sodišče ne priznava pravnega interesa pri varovanju narave, četudi gre za društva, ki so uradno registrirana kot delujoča v javnem interesu na področju varstva okolja.  Kako naj torej opravljajo svojo funkcijo, ki jim jo je država priznala, če jim po drugi strani ne prizna interesa?  Moramo biti res lastniki nečesa, da nam sodišče šele prizna, da nas izguba tega prizadene?
Resnično vprašanje je tisto, ki ga je odprl sodnik Douglas. Glas tistih, ki ne morejo govoriti, ne sme biti utišan samo zato, ker niso govoreča bitja. »Ti člani ekološke skupnosti ne morejo govoriti. Toda tisti ljudje, ki tako pogosto obiskujejo kraj, da znajo ceniti njegovo vrednost in čudežnost, morajo imeti možnost, da spregovorijo za celotno ekološko skupnost,« je v odklonilnem ločenem mnenju zapisal sodnik Douglas. Od l. 1972 so številne pravne prakse po svetu pripoznale to temeljno lastnost zagovorništva narave in okolja. Naša očitno še ne.

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.