Wednesday, 21 August 2013

»Je sejanje gensko spremenjenih rastlin skladno z etiko trajnostnega razvoja?«

To vprašanje mi  je pred dnevi  zastavila novinarka Dela. A kaj sploh je cilj trajnostnega razvoja kmetijstva? Je to predvsem cilj pridelave hrane na »ekološki« način, ali cilj regionalne samooskrbe, ali kmetijstvo, ki globalno lahko nahrani vedno večje množice ljudi na zemlji, ali nekakšna idealna kombinacija vsega naštetega?

Izhodišče ekološkega kmetijstva je v največji možni meri opustiti intenzivne industrijske tehnologije kmetovanja, ki so nastopile s tako imenovano »zeleno revolucijo« v 50. letih 20. stol, s katero označujemo začetek množične uporabe kemičnih sredstev, umetnih gnojil in hibridnih vrst. Iz stališča ekološkega kmetijstva so GSO le nadaljevanje tega procesa, ki ga zavračajo. Poleg tega zanje GSO predstavljajo še specifično težavo, saj se lahko  GS rastline zaradi bližine polj križajo s tradicionalnimi vrstami, kar številni ekološki pridelovalci razumejo kot degradacijo. To je vprašanje vrednot, ki je delno neodvisno od vprašanja o varnosti GSO za prehrano in okolje, in ga moramo upoštevati že kot takega.   

Če je pomen trajnosti predvsem samooskrba, je odgovor že težji. Večina konvencionalnih kmetijskih strokovnjakov meni, da za večino regij ob sedanji gostoti prebivalstva samooskrba ni mogoča brez uporabe intenzivnih metod industrijskega  kmetovanja in da je ekološko kmetijstvo predvsem zaželeno kvalitetno dopolnilo. Določene GS kulture prinašajo obljubo rešitve resnih kmetijskih in prehranskih problemov – med najbolj znanimi  primeri  je zlati riž (GS sorta, ki daje riž obogaten z A vitaminom, katerega pomanjkanje povzroča resne zdravstvene probleme v revnejših državah) ali iskanje na bolezni odporne banane. Argument je, da je  uporaba GS rastlin upravičena, če je v največji meri dokazana njihova varnost, saj se načelno ne razlikujejo od drugih kmetijskih tehnologij, npr. hibridizacije s križanjem - tehnologije GSO so podvržene enakemu upravičenju kot ostale kmetijske in prehranske tehnologije. Etično vprašanje se na tej ravni tako osredotoča predvsem na načelo previdnosti, torej vprašanje, kako gotovi smo lahko glede morebitnih nezaželenih posledic in tveganj določene nove tehnologije glede na koristi, ki jih tehnologija prinaša. Vendar ima načelo previdnosti določeno težavo, zaradi katere ne more nastopati kot čudežna rešitev debat o GSO: nasprotniki ga interpretirajo kot argument proti (»Ne vemo, kakšni bodo vplivi v prihodnosti …«), zagovorniki pa obratno za (»Nobena druga tehnologija ni podvržena toliko testiranjem in preizkusom …«). Samo načelo pa ne vsebuje nobenega apriornega kriterija, kje postaviti mejo previdnosti.

Če vprašanje trajnosti prenesemo na globalno oskrbo sveta s hrano, poleg zgornjih  nastopi še dimenzija, povezana z vlogo svetovnega kapitalističnega trga in interesov držav v kmetijstvu in proizvodnji hrane. Razvite države svoje kmetijstvo močno subvencionirajo, saj hočejo biti čim bolj neodvisne od drugih držav glede oskrbe z osnovno hrano. A to hkrati pomeni, da je za številne segmente kmetijstva iz revnejših držav trg praktično zaprt. Argument za GS poljščine, ki ga v zadnjem času zagovarja precej teh držav je, da jim lahko  GS poljščine omogočijo konkurenčen nastop na takšnem svetovnem trgu (znan nedavni primer je pridelava GS bombaža v Burkini Faso), ali da je celo neetično, če Evropa postavlja ovire GS kmetijskim proizvodom, hkrati pa je njen trg zaprt za konvencionalno pridelane. Na drugi strani nasprotniki stališča o GS kmetijstvu kot nujnem za izravnavo neenakosti na svetovnem kmetijskem trgu, opozarjajo na vzorec, ki se je v razvitem svetu pokazal že ob uvedbi modernih kmetijskih tehnologij ob »zeleni revoluciji«. Pridelava hrane je res skokovito narasla, vendar številni revnejši kmetje niso imeli kapitala, da bi lahko samostojno razpolagali z dražjimi hibridnimi semeni, ki jih je treba kupovati na novo vsako leto, z velikimi količinami gnojil in  kemičnih sredstvi. Rezultat je bil koncentracija kmetijstva z  velikimi pridelovalcih in odvisnost od podjetij, ki prodajajo semena in kemična sredstva. GS poljščine ponavljajo in še zaostrujejo ta vzorec z intenzivnim patentiranjem GS rastlin in uporabo sodnih pregonov proti kmetom, ki po njihovem kršijo pogodbena pravila.

Prav tako ima več plati zgoraj izpostavljena trditev o GS rastlinah kot tehnološki rešitvi za najbolj akutne probleme kmetijstva. V številnih primerih jih je mogoče rešiti že z konvencionalnimi tehnologijami intenzivne pridelave (v Afriki je namakanih le 6% obdelovalnih površin, povprečna poraba umetnih gnojil v podsaharski Afriki je 13 kg na hektar, za primerjavo, v vzhodni Aziji 190 kg/ha*), ki imajo v nasprotju z GS, ki so povsem v domeni multinacionalk, prednost, da so v večji meri lahko rezultat domače proizvodnje. Nedavno razkriti primer iz Gane (nedvomno pa bi ga našli še marsikje) potrjuje, kako so lobisti agro-multinacionalk  s pomočjo diplomatov ZDA aktivno vplivali na zakonodajo o GSO, da bi si odprli pot za specifične GS produkte. V tej kompleksni sliki je včasih zelo težko razločiti, kje so tiste potencialne prednosti GS poljščin, ki dejansko odgovarjajo na bistven problem in ga rešujejo v korist ljudi in okolja (sam sem mnenja, da obstajajo), kje pa so »rešitve« le nov obrat monopolizacije in izkoriščanja is strani velikih tržnih igralcev.

Prepričan sem, da je vsa ta kompleksna etična vprašanja, ki izhajajo iz različnih interesov in načelnih pogledov, mogoče reševati le v odprti in informirani javni razpravi. Vsaka rešitev glede različnih uporab GSO mora biti rezultat družbenega konsenza in kompromisa. Znanost ima v razpravi bistveno vlogo – poleg samega razvoja tehnologije in znanosti, predvsem v vprašanjih varnosti za zdravje in vpliva na okolje. Ostali udeleženci razprave morajo priznati, da je glede teh vprašanj znanost tista, ki je merodajna. Hkrati pa morajo znanstveniki spoznati, da je nasprotovanje GSO legitimno, četudi se jim zdi, da gre proti znanosti. Ker, prvič, bistvo tega vprašanja ni znanost, ampak vprašanje uporabe določene tehnologije. Uporaba tehnologije (kriteriji, načini in pogoji njene aplikacije) v prihodnji demokratični družbi mora postati stvar politične in družbene odločitve – ne pa le trga. Drugič, ker vprašanja kmetijstva močno presegajo dimenzijo, s katero se ukvarjajo bioznanosti, in segajo v polje politike, kulture in  politične ekonomije. Znanstveni redukcionizem je zato v tej razpravi neumesten in neproduktiven.

PS. Nek bioetični forum je lani  izdal razpravo o etičnihizhodiščih v zvezi z biotehnologijo, ki se mi zdijo dokaj razumna – recimo, kot pravila debate, ki bi jih Slavko Bobovnik pred nastopom povedal igralcem ;)
Menimo, da obstaja pozitivna moralna vrednost razvijanja biotehnologij, ki omogočajo izogibanje ali zmanjšanje škod, in povečujejo blagostanje in dobrobit človeka. To je mogoče uresničiti, če v razpravi o različnih vizijah  glede javnih odločitev [o biotehnologiji] upoštevamo tri temeljna načela, ki jih mora končna odločitev izpolnjevati:
Enakopravnost – enako upoštevanje pravic, interesov in preferenc drugih, vključno z vprašanji pravične in poštene razdelitve pričakovanih koristi in stroškov.
Solidarnost – izogibanje družbenim delitvam in izkoriščanju in aktivno dajanje prednosti tistim ljudem in skupinam, ki so v slabšem položaju, vključno s prevzemanjem stroškov raziskovanja in pridobivanja znanja.
Trajnost – preprečiti   resna in nepovratno škodo za neobnovljive naravne vire, ekosisteme ali okolje v celoti.  (*)

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.