Saturday, 26 October 2013

Južni tok, južna zabloda

Načrtovani plinovod Južni tok za ruski zemeljski plin bo prečil Slovenijo, če bodo investitorji (v prvi vrsti Gazprom) in države dosegli dogovor, ki mu zaenkrat še stojijo na poti nekateri nasprotujoči interesi. Sploh ne dvomim, da bo ta dogovor kmalu  dosežen: po  energetski arteriji se bo pretakalo bogastvo, ki lahko podmaže vsak politični zastoj in ekonomski interes.

 Zato so trenutni zadržki v glavnem izraz taktike velikih energetskih igralcev – pravega razloga, zakaj bi Južni tok morali postaviti pod vprašaj, pa ne omenja skoraj nihče. Kurjenje zemeljskega plina je tako kot kurjenje nafte in premoga glavni vzrok podnebnih sprememb. Nov plinovod ni nič drugega kot del poti, po kateri ogljik, ki je bil shranjen pod zemljo, prenašamo v atmosfero.  Vsak kubični meter zemeljskega plina, ki se bo pretočil skozi Južni tok in zagorel pri končnem porabniku, bo pomenil spremembo pod zemljo shranjenega ogljika v ogljikov dioksid v ozračju.

Nesmiselnost Južnega toka je nehote zelo jasno zadnjič razkril predstavnik samega investitorja. Radio Slovenija je 24.10.2013 (18') poročal o konferenci, ki so jo v Ljubljani organizirali predstavniki ruske vlade in Gazproma kot del vrste dogodkov v EU, ki naj bi spodbudili gradnjo plinovoda. Med drugim je bilo rečeno tole:
Ekonomist in glavni svetovalec v analitičnem centru ruske vlade Leonid Grigorjev pa pravi, da gre za strateški projekt, od katerega ni mogoče pričakovati, da bo povrnil stroške v kratkem času. Po njegovih besedah se ga gradi za petdeset, morda celo sto let v naprej.  (Andrej Stopar)
Zemeljski plin ima izmed fosilnih goriv res najmanjši ogljični odtis. (Če pustimo ob strani pomembno vprašanje, koliko metana, ki je glavna sestavina zemeljskega plina in še močnejši toplogredni plin od CO2, uide v ozračje med procesom pridobivanja in transporta plina.) To pomeni, da plinska termoelektrarna na proizvedeno enoto energije v ozračje spusti okoli 30% (nafta) ali 45% (premog) manj ogljikovega dioksida. Na prvi pogled bi torej lahko rekli, da je Južni tok, in na sploh uporaba plina, pot do zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov.

A prav zgornja izjava razkrije napačnost te logike. Ekstremno dragih  energetskih projektov kot so medkontinentalni plinovodi (cena j.t. naj bi bila okoli 17 milijard evrov), ne gradijo v luči desetletja ali dveh.  Grigorjev je pravilno povedal, da je ekonomska perspektiva tu bliže redu stoletja.

Stoletja  uporabe fosilnih virov pa dejansko nimamo več na voljo. Niti pol stoletja. Zadnje  poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe sporoča  (in to je morda najpomembnejše sporočilo tega kroga), da bomo »ogljični proračun« - količino toplogrednih plinov, ki jih še lahko spustimo v atmosfero, preden bomo sprožili katastrofalne podnebne spremembe  - ob sedanjih izpustih dosegli že v 15 – 25 letih. Ni torej vprašanje, kako zamenjati nafto in premog za plin, ampak kako zmanjšati izpuste v celoti.  In to ne v  stoletju ali polovici stoletja, kakor je perspektivo ekonomske upravičenosti Južnega toka opredelil Grigorjev.

Južni tok ni zadeva, ki bi se jo lahko veselili. Tako kot TEŠ 6, je žalostno znamenje slepote energetskih načrtovalcev. Tu imate paradoks: pri izračunih ekonomske upravičenosti investicij so možje zelo dolgoročni in govorijo o redu desetletij ali celo stoletja. Podnebne spremembe, ki jih danes znanstveniki časovno umeščajo že v zelo bližnjo prihodnost, pa so za te iste načrtovalce časovno oddaljena  in bolj ali manj  neverjetna spekulacija.  V poslovnih načrtih projektov, kot je TEŠ 6 ali Južni tok, ne nastopajo. Država in EU jih v pogajanjih o gradnji plinovoda ne omenja. Niso faktor.

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.