Saturday, 14 December 2013

Sodba v imenu vnukov

V ZDA je skupina mladih tožnikov  proti zvezni vladi vložila tožbo zaradi neukrepanja glede podnebnih sprememb:
V sodnem sporu si prizadevamo doseči ustavno zaščito za prihodnje generacije na enak način, kot je Brown v. Board of Education vzpostavil enakopravno zaščito za Afro-američane …  Suverena načela Public Trust [načela anglo-saškega prava, ki ščitijo javno dostopnost nekaterih naravnih virov] v tem primeru predstavljajo ustavni temelj naše nacije, kakor so ga prepoznali ustanovitelji, in varujejo pogoje za življenje, ki jih naši mladi potrebujejo v svoji prihodnosti. Verjamemo, da je v ustavi ZDA formulirana omejitev moči ene generacije, da spodkoplje trajnost nacije in odvzame potomstvu nujne pogoje,  da lahko kot državljani preživijo in uspevajo. (*)
Tožbo kot strokovnjaki in amici curiae podpirajo pomembni pravniki in podnebni strokovnjaki, med njimi James Hansen, ki je s svojo skupino ob tej priložnosti objavil obsežno znanstveno študijo z zadnjimi analizami o vplivih podnebnih sprememb na okolje in prihodnje generacije ljudi.

Kolikor mi je znano, gre za prvi ustavni  preizkus etičnega problema medgeneracijske pravičnosti. Natančneje, tiste izmed dveh dimenzij tega pojma, ki ne obravnava samo odnosov med različnimi starostnimi skupinami  v družbi v danem trenutku (v smislu npr. problemov diskriminacije na trgu dela, ali pokojninskega sistema), ampak tudi odnos celotnih generacij rojenih v enem času, do generacij rojenih v drugem času, tudi do tistih, ki sploh še niso rojene.

Res je po eni strani za morda večino ljudi nekaj naravnega občutek, da moramo poskrbeti za svoje otroke, ali skrbeti, da bo prihodnost za njih vsaj tako dobra kot za nas. Po drugi strani je v praksi moč tega občutka precej šibka, ko naj bi uravnaval naša dejanja. Ameriški okoljski etik Dale Jamieson je slabitev občutka odgovornosti ilustriral z naslednjo zgodbo:
1. Jaka ukrade Metki kolo.
2. Jaka je eden izmed naključne skupine neznancev, ki neodvisno eden od drugega kradejo dele iz Metkinega kolesa, tako da na koncu izgine oziroma je ukradeno celo kolo.
3. Jaka ukrade različne dele iz velikega števila različnih koles, med njimi Metkinega.
4. Jaka in Metka živita na različnih celinah. Jaka v svoji deželi kupi rabljeno kolo, ne da bi vedel, da je bilo ukradeno Metki.
5. Jaka je živel mnogo stoletji pred Metko in trošil materiale, ki so bistveni za proizvodnjo koles. Kot posledica tega ni mogoče, da bi Metka imela kolo.
6. Delujoč neodvisno drug od drugega, Jaka in velika skupina nepovezanih ljudi sproži verigo dogodkov, ki povzroči, da veliko število ljudi v prihodnosti in na drugem koncu sveta nikoli ne bo imelo koles.
 Ob prvem  primeru  je odgovornost in krivda Jake jasna, ko pridemo do zadnjega, pa je Jakova osebna odgovornost že tako posredna in razpršena, da jo on (ali mi) skoraj ne čutimo več. 

Jamiesonova zgodba seveda meri na občutek osebne odgovornosti za podnebne spremembe, ki ga (ne) čutimo pri vsakdanjih dejanjih, ko sedemo v svoj avtomobil, kupimo letalsko vozovnico, prižgemo stikalo za elektriko, ki jo zagotavlja termocentrala. Moralni paradoks je v tem, da me seveda iskreno  skrbi za svet, v katerem bo živel moj otrok, hkrati pa ta skrb ni dovolj, da bi me odvrnila od vseh dejanj, s katerimi (poleg mnogih drugih ljudi) prispevam k njegovem poslabšanju.

Vendar ni vse izgubljeno za pravičnost med generacijami, ki bi dejansko normativno učinkovala na naša dejanja tako skozi pravni sistem kot na ravni osebne morale. Vsaj dva procesa zaobideta Jamiesonovo lestvico.  Prvega predstavlja ogromen korpus znanstvenih dokazov glede mehanizmov, vzrokov in poteka podnebnih sprememb, ki v celoti odpravlja nevednost. Ta poleg razpršenosti in časovne oddaljenosti igra glavno vlogo v Jamiesonovem mehanizmu raztapljanja odgovornosti. Poleg tega se časovna oddaljenost posledic podnebnih sprememb pospešeno krajša, oziroma sploh ne obstaja več.

Drugi proces je političen. Lestvica raztapljanja odgovornosti je nekoliko zavajajoča v smislu, če bi razumeli osebno odgovornost kot tisto, kar v celoti preprečuje, ali v celoti lahko omogoči, ustrezno ravnanje glede podnebnih sprememb. Odgovornost družbe namreč ni seštevek odgovornosti posameznikov. Poznamo številne primere, ko družba izbere politiko, ki je moralno prav, čeprav morda velik del, ali celo večina, posameznikov tega sprva ne prepoznava.

Pot, ki jo politično izberemo glede podnebnih sprememb, ni nujno odvisna od spoznanja etične odgovornosti  vseh posameznikov. Spremembo politike lahko doseže tudi prepričljiva, vendar politično in pravno operativna  manjšina. Zato omenjeni procesi, ki zdaj potekajo  v ZDA, nikakor niso samo vaja za ustavne pravnike.

No comments:

Post a Comment

Note: only a member of this blog may post a comment.